»O, vsi, prav vsi bi bili junaki in vsi bi junaško darovali svoje življenje, če bi potem še živeli, da bi lahko videli, kako nas slavijo! . . . Eh, vsi smo nečimrni!«

»Mi smo prišli sem goli in bosi, še cunje, ki smo jih imeli na sebi, niso bile naše, majice, škornje. Ničesar nismo imeli, so nam dobri ljudje kar pomagali. Tako da zdaj tu srečno živimo, mislim, živimo neko normalno življenje.«

»Mama je bila na drugi strani in jo je tudi odplavilo skozi okno ven in je padla v klet. Hvala Bogu je bila v kleti že voda in se ni ubila, voda jo je naplavila na cesto in je tam potem počakala. Tako da sta oba preživela.«

»Najslabše je, ko ti gre v petih minutah 40 let življenja. Spomini in vse je šlo. Nič ne ostane, nobene slike. Nič, nič … Če pa kaj najdeš, pa je zanič. Tam imam notri ene buteljke, vse sem zdaj ven prinesel. Vsaj za spomin.«

»Če pri rednem mesečnem pregledu znamenj oseba opazi spremembe v barvi, velikosti, obliki znamenja, neko na novo nastalo znamenje ali zazna znamenje, ki srbi ali krvavi in se ne zaceli, je zaželeno, da se oglasi na pregled k dermatologu.«

»Moralni klic oziroma je – kot razloži pripovedovalec – 'angel dolžnosti'.«

»Je bilo pa to 130.000 evrov letno, večina denarja je bila vložena v vzdrževanje tega spomenika.«

»Ciril Jazbec usmerja fokus svojega fotoaparata v trajnostni razvoj, v spremembe, ki jih v naravi povzroča človek s svojim pehanjem za nenehnim razvojem in dobičkom in ki usodno vplivajo na človeka in njegovo nadaljnje življenje na modrem planetu.«

»Oblikovanje pokrajin bi prispevalo k enakomernejšemu razvoju, bolj učinkovitemu upravljanju države, demokratizaciji in decentralizaciji, evropeizaciji in omejevanju strankokracije.«